Po podatkih Agencije Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA) v Šatiju na ozemlju, ki meri pol kvadratnega kilometra, zdaj živi že več kot 82.000 registriranih beguncev.

Nadalje, 56 odstotkov prebivalcev Gaze je otrok. Tako imamo na eni strani najmočnejšo vojsko na Bližnjem vzhodu z najbolj sofisticiranim orožjem na svetu in na drugi skupnost onemoglih beguncev, od katerih je več kot polovica otrok.

Ne ravno slika, za katero bi si Izrael prizadeval, da pride v svet, vendar resnična. Kot je resnično tudi to, da je Gaza največje koncentracijsko taborišče v vsej zgodovini takšnih zločinov zoper človeštvo.

Iz spremne besede Dr. Primoža Šterbenca:

»(…) Erik Valenčič je pri raziskovanju Gaze pokazal veliko osebnega poguma in plemenitosti. Iz njegovega razmišljanja je mogoče vseskozi zaznati iskreno spraševanje, zakaj se močni akterji lahko tako brezčutno in nekaznovano izživljajo nad šibkimi in nemočnimi. Pri tem ga vodi izjemna sposobnost empatije, zaradi katere se v bistvu pogosto povsem identificira s Palestinci, velikimi in bolj ali manj nemočnimi žrtvami več desetletij trajajočega spora. (…)

To pa ne pomeni, da Erik Valenčič ne premore sposobnosti za analitično-objektivno presojo dogajanja. Kaže tudi dober občutek za globlje razumevanje vsaj navzven zelo zapletene in pogosto vzročno-posledično zabrisane varnostno-politične dimenzije izraelsko-palestinskega spora. Ko išče ozadje dogajanja, pogosto navaja lucidne ugotovitve, kakršnih številni mediji in analitiki, še posebej zahodni in predvsem ameriški, praviloma niso sposobni. (…)«